|
Albanske zgodbe, 1997, video, 15 min.
Adrian Paci spada v skupino albanskih umetnikov, ki so na
likovno prizorišee stopili v zgodnjih devetdesetih letih in
jih Edi Muka sprieo radikalnih družbeno-politienih sprememb
tistega easa imenuje generacija "tranzicije". Podobno kot
njegove kolege je tudi Pacija zaznamovala izkušnja tradicionalne
akademske izobrazbe, zato je svoj umetnostni jezik donedavna
razvijal le skozi slikarski medij. Prvi poizkus z novimi mediji
je prav video zapis, s katerim se predstavlja na Manifesti
3. Gre za tematizacijo prelomnega leta 1997, ko je splet nesreenih
politienih okolišein Albanijo pahnil v državljansko vojno
in kasneje v stanje popolnega kaosa in anarhije. Paci obravnava
posledice, ki so jih teror, vojna in brezglavi beg iz sesedajoee
se domovine vrezali v duše t.i. "ljudi s eolnov". Subtilno
vzdušje v filmu je dosegel z minimalnim avtorskim vmešavanjem,
saj je heerkino izpoved le zabeležil, posnel v treh ponovitvah,
in jo postavil v umetnostni kontekst. Sam Paci je delo opisal
kot neke vrste ready made, kjer smo priee spontani otroški
igri deklice Jole, avtorjeve heerke, iz katere je razvidna
vsa travmatiena izkušnja vojnega nasilja, ki je malo deklico
verjetno zanamovala za vse življenje. Avtorju pa ni le uspelo
s preprostim, iskrenim, hoteno primitivnim prijemom posneti
moeno, pretresljivo zgodbo, temvee se je postavil tudi na
kritieno stališee do manipulativne moei medijev (tako lokalnih
kot globalnih) in naeina njihove uporabe.
|
|