Bojišee, 1999-2000, photographs

Na fotografije, ki jih razstavlja Anton Olshvang, lahko gledamo kot na neke vrste peep show, ki nas popelje v intimni svet sodobnega ruskega vsakdanjika s pomoejo zasebnih posnetkov - tiste neobstojne, ljubiteljske fotografije, ki nima možnosti, da bi preživela generacijo, ki jo upodablja. Avtor je razstavljene posnetke našel v manjših fotolaboratorijih po državah bivše Sovjetske zveze - vsi so del množice "zapušeenih" fotografij, ki jih zaradi tehnienih napak stranke ponavadi zavrnejo. V fazi pripravljanja projekta in izbiranja fotografij ni iskal posebnosti oziroma nenavadnosti, temvee se je, ravno narobe, skoncentriral na najbolj tipiene primere in iz njih sestavil nekakšen kolektivni družinski album sodobne Rusije. V gmoti nakopieenih podob se je pred njim pojavila monolitna struktura nekdanje skupne kulture, ki ni obstajala kot sistem skupnih vrednot, temvee kot produkt kolektivne podzavesti. Olshvang pravi, da je v tem projektu želel minimalizirati svojo vlogo avtorja - razstavljeno umetniško delo se popolnoma izenaei z materijo iz katere je sestavljeno; njegov namen je zgolj poskus prikaza duhá nekega easa in prostora, recikliranje neke kulture ter poskus razumevanja neverjetne mešanice eudovitega in grozljivega ter hkratnosti eloveškega in neeloveškega, ki veje iz fotografij. Olshvangovi "zavrženi" posnetki imajo dvoje skupnih nasprotujoeih si lastnosti - so namree tako "normalni", kot je življenje, ki ga upodabljajo, toda v tej banalni realnosti so zaradi tehnienih nepopolnosti (nejasna slika, nepravilna raba bliskavice, nenavadne barve.) tudi pohabljeni in deformirani. Sooeeni smo z neprostovoljno "avantgardo" družinske fotografije, ki bi, ee ne bi bila razstavljena na stenah galerije, pristala v košu za smeti. Zanimanje za nemogoee usode nezaželjenih predmetov postavlja avtorja v vlogo "dobrodušnega mrhovinarja", ki v lovu za "mrtvimi telesi" in za "še ne" mrtvimi podobami prestopa meje zasebnega in vdira v intimni svet svojih vojakov. Njegov pristop izzove spomin na prastari strah pred podobo kot dvojnikom, ki se polasti upodobljeneeve duše. Kot Gogoljev Eieikov, Olshvang zbira duše, ki pa jih v sodobni Rusiji zavržejo lastniki sami.