|
Bojišee, 1999-2000, photographs
Na fotografije, ki jih razstavlja Anton Olshvang, lahko gledamo
kot na neke vrste peep show, ki nas popelje v intimni svet
sodobnega ruskega vsakdanjika s pomoejo zasebnih posnetkov
- tiste neobstojne, ljubiteljske fotografije, ki nima možnosti,
da bi preživela generacijo, ki jo upodablja. Avtor je razstavljene
posnetke našel v manjših fotolaboratorijih po državah bivše
Sovjetske zveze - vsi so del množice "zapušeenih" fotografij,
ki jih zaradi tehnienih napak stranke ponavadi zavrnejo. V
fazi pripravljanja projekta in izbiranja fotografij ni iskal
posebnosti oziroma nenavadnosti, temvee se je, ravno narobe,
skoncentriral na najbolj tipiene primere in iz njih sestavil
nekakšen kolektivni družinski album sodobne Rusije. V gmoti
nakopieenih podob se je pred njim pojavila monolitna struktura
nekdanje skupne kulture, ki ni obstajala kot sistem skupnih
vrednot, temvee kot produkt kolektivne podzavesti. Olshvang
pravi, da je v tem projektu želel minimalizirati svojo vlogo
avtorja - razstavljeno umetniško delo se popolnoma izenaei
z materijo iz katere je sestavljeno; njegov namen je zgolj
poskus prikaza duhá nekega easa in prostora, recikliranje
neke kulture ter poskus razumevanja neverjetne mešanice eudovitega
in grozljivega ter hkratnosti eloveškega in neeloveškega,
ki veje iz fotografij. Olshvangovi "zavrženi" posnetki imajo
dvoje skupnih nasprotujoeih si lastnosti - so namree tako
"normalni", kot je življenje, ki ga upodabljajo, toda v tej
banalni realnosti so zaradi tehnienih nepopolnosti (nejasna
slika, nepravilna raba bliskavice, nenavadne barve.) tudi
pohabljeni in deformirani. Sooeeni smo z neprostovoljno "avantgardo"
družinske fotografije, ki bi, ee ne bi bila razstavljena na
stenah galerije, pristala v košu za smeti. Zanimanje za nemogoee
usode nezaželjenih predmetov postavlja avtorja v vlogo "dobrodušnega
mrhovinarja", ki v lovu za "mrtvimi telesi" in za "še ne"
mrtvimi podobami prestopa meje zasebnega in vdira v intimni
svet svojih vojakov. Njegov pristop izzove spomin na prastari
strah pred podobo kot dvojnikom, ki se polasti upodobljeneeve
duše. Kot Gogoljev Eieikov, Olshvang zbira duše, ki pa jih
v sodobni Rusiji zavržejo lastniki sami.
|
|