Menjava 2000, 1999-2000, zvoeni projekt

Projekt predstavljajo štirje radijski sprejemniki, ki oddajajo krajši radijski prispevek. Ta je sestavljen v obliki razprave šestih ljudi, ki se pogovarjajo o problemu priseljencev, rasnih razlikah, multikulturalnosti in o vprašanju pomena nacionalne pripadnosti. Razprava se na zaeetku zdi spontana, ko pa eden od udeležencev zaene pripovedovati v svojem nacionalnem jeziku in ga vodja razprave takoj zaene prevajati v angleški jezik, poslušalec malce podvomi v sponatnost razgovora. Ker se ta postopek ponavlja do samega konca diskusije, lahko poslušalec hitro ugotovi, da gre za popolnoma zrežirano razpravo. Tako se na tem mestu izpostavi vprašanje o nepristranskosti radia kot medija. Marshall McLuhan uvršea radio med hladne medije. To so tisti mediji, ki navadno zajemajo le eno elovekovo eutilo, dajejo pa izredno veliko podatkov. Tako zahtevajo le malo sodelovanja, opazovalec oziroma gledalec pa postane le pasivni udeleženec. Takšen medij je radio torej nedvomno, saj od udeleženca zahteva zgolj poslušanje, skoraj nie sodelovanja ali komunikacije. Ustvarjalci radijskih oddaj tako lahko pripravljajo precej zavajajoee oddaje, ker jim to omogoea radio kot nekomunikacijski medij. Ravno to napako radia pa predstavlja projekt Exchange 2000. Da do tovrstnih pomot ne bi prihajalo, je Bertolt Brecht predlagal novo funkcijo radia. Ta naj bi postal javni komunikacijski sistem z možnostjo aktivne udeležbe poslušalcev, ki ne bi bili zgolj poslušalci, ampak bi imeli tudi možnost izražanja svojega mnenja. Ker Danielu Jewesburyju radio pomeni tisti medij s katerim poslušalci raje sodeljujejo kot z nemim spomenikom, ki zahteva razmišljanje oziroma kontemplacijo, je projekt Exchange 2000, za katerega je dobil navdih ob obeutenju nelagodja kot državljan "pokonene " Evrope, pripravil s štirimi radijskimi sprejemniki.