Brez naslova, 2000, fotografije

Simone Berti je že v svojih zgodnjih delih, videoinstalacijah, opozoril na problem negotovosti obstojeeega trenutka. Svoje delo predstavljala kot opazovanje negotovosti. Zapisal je, da je šele takrat, ko v neki situaciji postane prav vse negotovo, dosežena neka stopnja gotovosti. Pogosto si zamišlja stvari in situacije, ki so videti, kot da naj bi že v naslednjem trenutku, zgolj iz trenutne slabosti, propadle. Zato sta navzoei iluzija in krhkost kot pomembna elementa sedanjosti. Skupino ljudi, ki pozira pred fotografom, prav lahko primerjamo s slikanimi portreti, ker prav tako za neki trenutek otrpnejo. Eisto vseeno je, ali pred fotografskim aparatom ali pa pred slikarjevim oeesom. V vsakem primeru se ponovno odpira vprašanje tistega ravnotežja oziroma stabilnosti, ki ga elovek zmore. V fizienem in psihienem smislu.Protagonisti na fotografiji so postavljeni v kompleks kovinske strukture, ki samo še bolj poudarja strogost poze, kakršna je za skupinske portrete tako znaeilna. Kompozicija nas spomni na stare fotografije, ko so fotografi pri svojem delu potrebovali eloveško telo v kar najbolj mirnem položaju precej easa, da so lahko naredili ustrezno fotografijo. Seveda pa s tem eakanjem povzroeijo obeutek nelagodnosti in nemira, ki se polašea objektov. To nestrpnost po eim hitreje opravljenem delu lahko opazujemo na njihovih obrazih in pozah, ki se nam velikokrat zdijo pretirane, nelagodne, skoraj maskasto narejene. Seveda pa lahko te fotografije razumemo tudi kot iskanje kar najbolj odliene kompozicije za formalno brezhiben posnetek, ki ga dobimo ravno z vklešeenjem objektov v neko trdno stojeeo konstrukcijo, ki jim onemogoea kakršnokoli gibanje.