Internacionala, 1999, zvoena instalacija

Umetniška praksa, ki jo razvija Susan Philipsz, obravnava evokativno naravo zvoka, ki ueinkuje kot sprožilec asociativnih in emotivnih dražljajev v sprejemnikovem spominu, tako da ta skozi izzvana obeutja prenavlja in nanovo interpretira zaznave prostora v katerem se nahaja. Avtorieini zvoeni projekti se prilagajajo kontekstu prostora, v katerega jih postavlja, bodisi da gre za okolja z jasno izraženo partikularno identiteto, kakršna je sakralna arhitektura ali pa na primer zapušeen tovarniški kompleks, bodisi da gre za dela, ki funkcionirajo v urbanih, socialno bolj pretoenih okoljih, npr. v supermarketih, avtobusnih postajališeih..., kjer je strategija predvajanja slušnih ueinkov direktno nagovarjajoea in izrazito refleksivna. Prav takšen zgled je projekt Internacionala, s katerim se umetnica predstavlja na Manifesti 3. V okolici Moderne galerije in bližnjega parka se v desetminutnih intervalih iz enega samega zvoenika predvaja zvoeni posnetek glasu Philipszove, ki brez spremljave zapoje Internacionalo, revolucionarno delavsko himno. Pesem je namenoma interpretirana dvoumno, saj v barvi avtorieinega glasu ni moe zaznati ne navdušenja ne žalosti, temvee omiljene nianse obojega. Napev si lahko razlagamo kot žalostinko za neeim, kar je minilo, ali pa kot - kar izraža tudi vsebina pesmi - poziv k politieni akciji. Toda namesto da bi nas ta izkušnja postavila v dinamieno razmerje do prostora, v nas izzove nenavaden obeutek samozavedanja. Potreba po identifikaciji s pesmijo - z ranljivostjo samotnega glasu, s spomini in asociacijami, ki jih melodija prinese na površje - nam postane jasna, ko jo izkusimo zunaj njenega prvotnega konteksta. Pesem namree usmerja našo pozornost k znaeilnostim prizorišea, ki jih prej nismo zaznali, in nas sili, da jih dojamemo na drugaee, na novo. Ta sprememba v zaznavanju okolice in nas samih v njej povratno vpliva na prvotno dojemanje pesmi, saj se s tem spremeni njen kontekst. Krog je sklenjen - a ne konean.