Projekt z Breughlom / Casa Malaparte, 1999, instalacija

Delo Iana Kiaerja za Manifesto ima zelo kompleksne vire, Brueghla in Curzia Malaparteja in njuna odnosa do italijanske pokrajine. Leta 1552 je Pieter Brueghel potoval eez Alpe do Rima in nato na Sicilijo. Njegov Pogled na Neapeljski zaliv kaže, da je potoval po tistem delu Italije, kamor je nekaj stoletij pozneje, leta 1933, Mussolini izgnal Curzia Malaparteja. Štrleee skale teh sredozemskih obal se pojavljajo na njegovih naslednjih slikah, Kristus ob Tiberijskem jezeru in Ikarov padec. Med potjo je Breughel ustvarjal zelo detajlne topografske risbe pokrajine. To so bili pogosto griei in gore, izoblikovani iz kratkih eaek in pik; vanje je skril vasi in samotne zgradbe in jih prilagodil daljnim peeinam. Malaparte je svoje dve- in polletno izgnanstvo porabil za to, da se je poglobil v branje Homerjeve poezije, grških klasikov in italijanske lirike. Kot so bila to Brueghlova potovanja je bila tudi njegova izolacija doloeujoee obdobje, dalee od politiene in družbene pozornosti, ki jo je bil prej užival. Ko se je preselil na Ischijo, otok blizu Caprija, je dobil zamisel, da bi si zgradil zatoeišee. Kakor hitro se je njegova konfinacija koneala, se je, navdihnjen z okoljem in deli, ki jih je bral, lotil kupovanja zemljišea. Leta 1938 so se, v sodelovanju z arhitektom Adalbertom Libero, zaeela dela na skalnati štrlini nad Tirenskim morjem. Leta 1564 je Brueghel naslikal Sprevod na Kalvarijo. Polkrožni sprevod se vije proti Golgoti. Kristus je v središeu kompozicije, vendar je skoraj izgubljen v množici. V ozadju stoji neverjetna skala z mlinom na veter na vrhu. To je pomožna, posvetna zgradba, katere funmkcija je oeitna, pa vendar jo je arhitekt/slikar oblikoval skrajno skrbno. Njegova okna, eeprav majhna, ponujajo obvladane poglede na epsko pokrajino spodaj.