Skupno potovanje, 2000, dela, ki so jih naredili ljudje, ki sem jim opisal kraje, ki sem si jih od vseh potovanj najbolj zapomnil

Delo Romana Ondáka se ukvarja s spremembami v percepciji realnosti, kot jih elovekovim zaznavam pogojujejo easovna dimenzija, filtriranje spomina ter transkripcija iz vizualne v verbalno govorico in narobe. V svojem delu Common Trip (Skupno potovanje) Ondák vzpostavlja specifieen odnos do ljudi, ki živijo precej drugaee kot umetnik sam. Potem ko je sam intenzivno potoval po mnogih krajih (išeoe misli, ideje in vizualno razumevanje mnogih lokalitet), sreeuje ljudi, ki te izkušnje nimajo. Pripoveduje jim zgodbe z razlienih potovanj, opisuje jim mesta, ki jih je obiskal, ljudi, ki jih je sreeal, in razstavišea, kjer je delal. Prosi jih, naj vizualizirajo njegove spomine. Spomini na takšne daljne realnosti - tako v prostoru kot v easu - imajo lastno logiko; prizadevanje in zmožnost, da bi jih artikulirali, pa prinaša v likovno interpretacijo drugih še nove pomene. Razstavljeni Ondákovi "second hand" likovni izdelki postanejo medij transformacije realnosti in s tem nadomešeajo avtorjevo nezavedno preoblikovanje realnosti "po (spontanem) spominu". Na njih lahko gledamo kot na neke vrste Ondákov avtoportret, oziroma psihološki profil, ki se prezentira skozi pogled nekoga drugega. Sam koncept realizacije projekta pa demonstrira tudi arhaieni naein prenašanja informacij in vednosti, kot se kaže na primer v prazgodovinskih jamskih slikah, ko se je najprej s pripovedovanjem (verbalni jezik), nato z imaginacijo poslušalca (transformacija realnosti) ter njej sledeeo podobo (vizualni jezik), širila kolektivna zavest in percepcija sveta.