Brez naslova, 1995-2000, installation

Stalnice v delu Toma Saviaa-Gecana so praznina, belina in odsotnost. Poleg tega pogosto vnašajo v fizieno okolje razstaviše ter v usmerjenost gledaleevega pogleda nekakšno nekompatiblinost, minimalne premike, ki so skorajda neopazni, vendar spremenijo ustaljena prostorska in perceptivna razmerja. Pogosto se zdi, da je mogoee delo kot smiselno celoto dojeti le skozi opis in predstavitev projekta, medtem ko neposredni gledalec delo zlahka spregleda ali pa ga doživlja kot nekakšno nelagodno, negotovo, veasih tudi frustrirajoeo situacijo. Tako je tudi s projektom za Manifesto 3. Savia-Gecan predstavlja popolnoma prazen, bel prostor. Praznina in belina resda lahko spodbudita najrazlienejše interpretacije in razlage, od eksistencialnih do umetnostnozgodovinskih, toda gledalec se kljub tem interpretacijam navsezadnje vselej vraea k primarnemu doživetju praznine in odsotnosti. To, eesar gledalec ne opazi, je, da se prostor pravzaprav spreminja, da se njegove dimenzije neopazno veeajo in manjšajo. To razsežnost lahko dojame le v daljšem easovnem razponu ali pa tako, da veekrat zaporedoma stopi vanj.